Upognil zdaj si glavo, car,
če nisi je doslej nikdar.
Ves svet je klečal pred teboj,
ves svet široki bil je tvoj.
Oj car, oj car, pa zapovej,
naj bela smrt beži naprej!
Že krsta iztesana je,
že postelj ti postlana je …
Oj to vam je vesel pokop,
ves svet hiti pred carjev grob.
A ko ga polože v zemljo,
oko nobeno ni mokro.
Oko nobeno ni mokro,
srce nobeno ni težko.
Med ljudstvom patriarh stoji.
Veselo vzdihne, govori:
„Oj hvala, hvala ti, Gospod,
da osvobodil svoj si rod!
Dovolj je v solzah vzdihoval,
trpljenja pač dovolj prestal!
Jaz begal sem okrog pregnan,
pregnan, povsod zaničevan.
In ti poslal si belo smrt,
tiran mogočni v prah je strt.
Spet dal si meni svetlo čast,
spet dal si meni vso oblast.
Oj hvala, hvala ti, Gospod,
da osvobodil svoj si rod!“
Med ljudstvom knez visok stoji
in patriarhu govori:
„Oj patrijarh, nikar, nikar,
vladanje pač ni tvoja stvar!
Dovolj je roki tvoji križ,
zakaj po žezlu hrepeniš? …
O čuvaj sivo si glavo,
na pot ne hodi mi drzno!“
Ob knezovih besedah teh
vsem divja strast vzplamti v očeh.
Še tristo knezov tam stoji,
po žezlu vsakdo hrepeni.
Po žezlu vsakdo hrepeni,
že v roki vsakdo meč drži.
Ne nagne še se beli dan,
pa zadivja že boj strašan …
Veselo, kakor še nikdar,
smehlja se v krsti – mrtvi car.