Noveleta

Noč pomladna je objela beli dvorec ob Ljubiji; tam za vrtom, izza gore prisijal je mrzli mesec.

V žalostnem, mrtvaškem svitu zablesti zidovje belo, a na stenah, kot duhovi dvigajo se temne sence.

Gori v hramu razsvetljenem, tam počiva bolna mati. Lica trhla in upala, kot bi smrt dahnila nanje;

stisnjena so vela ustna; iz oči globokih, temnih, zdi se, da odseva jasno vse življenje v svoji bedi …

Težko vzdihne bolna mati, položi koščeno roko okrog vrata mlade žene, lepe kot jesenska noč;

sklonjene nad mrzlo postelj kakor bledi smrtni angel. Polugasel ogenj sije v teh očeh udrtih, trudnih;

onemoglost je razlita na prozorno bledih licih; trudno ji leže na vzglavju njene mehke, bele roke.

„Ali, ah, kako iz greha sreča bi se ti rodila? Ah, kako bi pač vzcvetele rože iz solza neštetih?

Iz solza, ki jih jokala zate je nesrečna mati, dekle mlado, zapuščeno, samo v neizmernem jadu.

Jasno gledam one dneve, kot bi jih živela danes, in srce, kar je trpelo, čuti vroče kot nekdaj …

Mati moja je jokala, vzdihovala in molila, sestra je kot na neznanko zrla name in molčala.

Oče moj z obrazom tolstim in od gneva osivelim, stiskal je pesti pred mano: ,Kdo je oni? Odgovori!’

Jaz pa sem pisala njemu, klicala ga kakor dete, klicala ga in prosila, da me reši iz sramote.

,Žalostno mi je živeti, žalostno brez tebe, ljubček; vsi me gledajo kot tujko, samo ti si mi ostal.

Ah, saj si dejal mi, ljubček, da se vrneš hitro, hitro, in me pred oltar povedeš … Pridi k meni, zapuščeni.’

In prišlo je belo pismo, vse dišeče po parfumu, z zlatim robom naokoli; pismo pa je pisal on.

,Ni mogoče, draga moja, ni mogoče … Ah, verjemi, da sem jokal kakor dete, – – ali draga, – ni mogoče.

Res bi rad pohitel k tebi, ali služba, to je služba, in verjemi, ni trenotek oddahniti si ne morem.

Pa naposled, – ali prosim, da tega za zlo ne vzameš, – mislim, da bi tebe, draga, jaz osrečiti ne mogel.

Pač te ljubim kakor nekdaj; ali prvo, to je meni tvoja sreča … ah, in zanjo hočem darovati svojo …’

Ah, kako je bilo takrat mrzlo, pusto srce moje, kakor belo, tiho polje pod meglenim zimskim nebom …

Kamor zre oko boječe – vsi obrazi hladni, temni … Sama na sovražnem svetu s tabo, detetom nesrečnim.

In potem brezčutna, mrtva, kakor kip od mramorja videla ne čula nisem, kaj se je z menoj godilo …

A pozneje me zaprosi znanec mojega očeta; pravil je, da je zaljubljen v mirni, bledi moj obraz.

Ne jokala, ne prosila, nisem se branila starca; vsi so z rameni majali, gledali so čudom name.

,Tako lepa, tako mlada …’ Ali oče moj je hotel; in jaz trudna in brezčutna – kaj naj plakam, naj vzdihujem?

Ali studa in bojazni mogla nisem udušiti; kot otrok sem vztrepetala, kadar se me je dotaknil.

Pa njegov odurni pogled iz oči vodenih, mirnih; to ledeno, trdo lice, kakor lito iz železa! …

In odvedel me je s sabo v tihi dvorec, na posestvo; od takrat je bilo meni, kakor da živim v okovih.

Kadar so v očeh gorele solze ob spominu nate, kadar je bledel obraz moj od bolesti, od kesanja –

stopil je moj mož pred mene, gladil me z roko po licih: ,Ah, moj Bog, kako si krasna, ženka moja, kadar plakaš!’

Jaz pa sem sklenila roki: ,Daj mi dete, če me ljubiš, da ne ginem od obupa …’ In klečala sem pred njim …

Bog odpusti mu brezsrčnost, jaz mu nisem odpustila, – ah, kako si, dete moje, zaslužilo ti sovraštvo? …

S svojo težko, trdo roko vodil je življenje tvoje; zapuščenega otroka dal je rokam neljubečim.

Koliko noči nemirnih gledala sem te pred sabo vso razplakano, nesrečno; in jokala sem s teboj …

Ali takrat! … Proti mraku vrne se domu iz mesta; po večerji pride k meni pa naznani mi smehljaje:

,Skoro da bi bil pozabil: Dora te pozdravlja … veš-li? Jutri je poroka njena. Mož je sicer malo star –

a bogat je! … Kakšna škoda, da ne moreš z mano v mesto; pa bolehna si in nečem, da se mi kako vznemirjaš.’

Meni je zastalo srce od sovraštva, od bolesti, in v očeh njegovih zlobnih brala sem usodo tvojo …

Reci, če je bilo čudno, da sem mirna in brezsrčna zrla mu v obraz upali in v oči umirajoče?

Tretjo noč po onem dnevu prišel je domu ves truden; vozil se je v mrzli noči vroč, pijan in pol razgaljen.

Legel je bolan na postelj in čez mesec dni pod zemljo; a ni ena gorka solza ni mu groba orosila …

Hladni, mračni duh njegov pa ostal je poleg mene; spremljal me je z zlobnim smehom po teh mrtvih, temnih sobah.

In sedaj, v trenotkih zadnjih spet me gleda porogljivo iz oči ugaslih tvojih, iz bolestnega obraza;

gleda me življenje tvoje brez veselja, brez pomladi, z vso ljubeznijo brezupno, z vsem trpljenjem neizmernim …“

Skozi polodprto okno diha nočni zrak opojni; kakor iz daljave daljne čuje se šepet valov …

„Dora … Dora! … To so ženske: blebetanje, vzdihovanje! Jaz te čakam; jutri zgodaj vrneva se že domu!“ –

Izza temne portiere zahreščal je glas starikav; ona vstane; v bolnem srdu zablešče se ji oči.