Noč mrtvaška je tam zunaj:
ni ne zvezd, ne lune jasne;
moje srce je otožno:
ni ne sreče, ne tolažbe …
Da razjasniš mojo dušo,
pridi duh iz svetle čaše;
da pozabim te, Helena,
pijem zdaj na tvoje zdravje …
Dneva ni brez sončne luči
in če tudi zvezde zlate
lepše kakor kdaj gorijo;
sreče ni brez tebe zame,
ni brez tebe je, Helena.
Ne … jaz čutim, ko zrem nate,
da ljubiti me ne moreš …
A povej, kako bi rasle
rože brez svetlobe sončne?
A povej, kako brez nade
moglo bi srce živeti? …
Da ne vidim te nikdar več,
da pozabim te, Helena,
pijem zdaj na tvoje zdravje!
Ali roka mi omahne …
O povej, kako bi rasle
rože brez svetlobe sončne?
O povej, kako brez nade
moglo bi srce živeti?