Nebo gori od zvezd neštetih,
z gore pihlja zefir lehak,
neznano hrepenenje diha
ta rosni mrak.
Na jasnem nebu sanja luna,
pod nebom sanja tihi svet, –
ta bajni večer jaz bi sanjal
pač tisoč let.
Kako čarobno v mesečini
obraz se tvoj blešči nocoj,
kot sladka bajka tajnopoln je
pogled mi tvoj.
Pri meni ti v lepoti jasni,
krog naju ta večerni raj …
Kako je trepetalo srečno
srce tedaj …
A to je bilo davno, davno,
in ne povrne se nikdar.
Jesen je; nad menoj oblake
podi vihar.
Po cesti hodim sam, otožen …
Ah, ali je to sen samo?
Helena! … Ali ne pozna me
in gre mimo.