Ne vstajaj, ne vstajaj! ... Ah moj bog, – kako
pohotna ti ustna drhtijo;
v objemu trepeče ti belo telo,
od mraza ti lica bledijo!
Ti ljubica moja, čemu ta strah?
Čemu se ozira tvoj pogled plah
bolestno na duri, na okna?
Po veži odmeva neznan korak
ob pozni, polnočni uri;
pred oknom se ziblje črno drevo,
na steklo deževne kaplje bijo,
v viharju se stresajo duri ...
Ne boj se, – ne vstajaj! ... Nikogar ni ...
Otrok tvoj v zibelki mirno spi,
tvoj mož sedi v krčmi in pije.