Nad menoj se prva zvezda
jasno zableščala je,
lahna sapica večerna
vrh gore pihljala je.
Tam od vzhoda, od Ljubljane,
divna pesem se glasi,
glasne godbe čarne glase,
da jih čujem, se mi zdi.
In v dvorani razsvetljeni,
kako je življenje to!
Moje tožno srce hoče
v čarobno vrvenje to.
Oj to šepetanje sladko,
oj ta živi plam očes …
In objemljejo se roke
v šumni, strasti polni ples.
Ko bi rožico pomladno
hladni sever bil objel,
med svetle vrste Heleno
njen plesalec je odvel.
Ah kako je čarokrasna,
kot ni bila prej nikdar,
ah kako v očeh njegovih
vnemlje se ljubezni žar …
Noč je pala nad Ljubljano,
godba obmolčala je,
nad goro s krvavim žarom
luna zasijala je.