Na zemljo dahnil je večer,
Helene ni nikjer, nikjer …
Kako drhti srce bolno,
kako skeli solzno oko …
Bogve, bogve, morda je zdaj
bolesten, tožen njen smehljaj,
obrazek sladki njen bledi, –
na postelji bolna leži …
Tam zunaj noč hladna temna,
pri nji pa luč gori svetla;
ob postelji stoje ljudje
pobožno sklepajo roke,
zaspano v njen obrazek zro
in šepetajo to in to …
A noč beži in vstaja dan,
oči zapre mi sen mračan.
Temno je v sobi … Ona spi, –
le tiho, da se ne vzbudi …
Ah, njenih lic rudeči cvet
kot beli mramor zdaj je bled;
v sanjah bolestno šepeta,
otožno, trudno se smehlja …
Tu v sobi je tako težko,
mrtvaški duh tesni glavo, –
ah ne, ne pridi! … Azrael,
nazaj, – tvoj dan še ni prišel …
Kako puhti od njega mraz,
kako grozi njegov obraz,
kako gore oči temne –
koščene širi že roke …
Ne boj, Helena, se, ne boj,
pri tebi čuje ljubi tvoj …
Kam, Azrael, tako strmiš?
Kaj mirno pred menoj stojiš?
V naročje hladno vzemi me,
tesno, krepko objemi me …
In takrat ga objamem jaz, –
ah, mraz je v licih, v srcu mraz …
Helena pa odpre oko, –
Zasmeje se tako ljubo.