Zašlo je sonce. V tihi mrak
zagrinja se daljava,
kot bela tica ladija
po temnem morju plava;
na krovu pa mlad mož stoji,
mehko na prsih mu sloni
prelepa mlada žena.
„Čaroben je ljubezni raj
kot to nebo večerno,
neskončen je ljubezni raj
kot morje neizmerno –
A ljubček, ljubček, kaj molčiš,
zakaj v obraz tako blediš,
zakaj se v stran oziraš?“
„Poglej, nevesta, o poglej
tam bledo, krasno ženo,
oj mojo ljubico bolno,
bolno in zapuščeno;
poglej, kako stoji mirno,
na prsih pa ji spi sladko
nesrečno moje dete.“
„Oj zbudi, zbudi se, moj mož,
pri tebi jaz sem sama,
krog naju je morje temno
in pa nebo nad nama –“
„Kako me vabi spet nocoj
s pogledom žalostnim s seboj,
da ljubim jo, kot nekdaj.
Kako je belo nje telo,
kako krasno nje lice,
in moje dete za menoj
izteza že ročice;
že padata v morje temno …
Kako me vabita s sebo, –
ne brani mi … ostani! …“