Na licu nobenem gorja ni,
le meni je srce tesno,
Heleno v bleščeči dvorani
zaljubljeno išče oko.
Z lornjeto v prebeli ročici
med množico pestro sedi,
v sočutju gorita ji lici,
ko zro ji na oder oči.
Visoko tam sredi azurja
zamišljena luna zre v noč,
k nji žalostni spev trubadurja
odplava sladko vzdihujoč.
Ah pesem o strasti kipeči,
o vzdihih, o tajnih solzah,
ah pesem o čarobni sreči,
o sladkih, odbeglih sanjah.
Vzcvetel je iz temnega groba
opojni romantike cvet,
srca polasti se miloba,
kot sen iz pozabljenih let …
Kako ti ljubezen ognjena
v nedolžnih očeh plapola, –
ah, ti jih razumeš, Helena –
ti čuješ te prošnje srca? …
Postoj še! … O kje v tem vrvenju
romantični sen je ostal?
prijatelji, tu smo v življenju –
Applaudite! Zastor je pal.