Ljubica je na balkonu,
mimo hiše jaz hitim;
da še enkrat vidim drago,
pod balkonom postojim.
„Kam, oj kam, moj ljubček zlati,
kam se ti tako mudi? …
Pa je bledo tvoje lice
in mrtve so ti oči …“
„Kaj oko bi bilo mrtvo,
kaj bi bil obraz mi bled?
Tja hitim v tujino jasno,
v daljni, nepoznani svet.
Ti si mene zapustila,
jaz pozabim te lahko;
drugo deklico bom ljubil,
bolj lepo in bolj zvesto …“
Da so laž besede moje,
ljubica nezvesta ve, –
sladko se nasmeje ona,
meni pa teko solze.