Kot začarane stoje
hiše črne in grozeče;
tožno časih iz megle
luč samotna zatrepeče.
Nad seboj visoko tam
vidim okna razsvetljena …
Ah, to je njen gorki hram –
in pri oknu je Helena.
Na nebo, tja v noč temno
zro očesca ji sanjava,
bog ve, kod sedaj lahno
srečna njena duša plava.
Ali ji prihodnje dni
slikajo razkošne sanje?
Ali si nazaj želi
spet večere nekedanje?
Ah, zakrit je prejšnji čas
v njeni duši sanjajoči
in pozabljen, – kakor jaz
pod nje oknom v mrtvi noči.