Kongfutse

Majka zemlja, da si še starejša, pa rodila ne bi učenjaka, da bi to znal, kar je znal Kongfutse. Jasno gledal je v človeško dušo,

zle podzemske je poznal duhove in bogove nad visokim nebom. Ali vsega ni še znal Kongfutse. Rad bi videl, kar očem je skrito,

rad bi videl tisto skrivno silo, ki povzdiga smrtnika k bogovom, ki poraja vzvišena dejanja“ …. kar človeški rod živi pod soncem …

Noč se zgrne nad zemljo kitajsko. Sam bedi še učenjak Kongfutse pa ozira se k bleščečim zvezdam. „Če ostal si med človeškim rodom,

če si dvignil se v nebo k bogovom, če pod zemljo pal si k zlim duhovom: Predme stopi, duh preteklih časov, ki rodil si vzvišena dejanja!“ …

Oj krasota, da je ni enake! Če bi videl te navaden smrtnik, od veselja bi izdahnil dušo, – a izdahnil duše ni Kongfutse;

razprostrl je roke pred boginjo pa jo molil z glasom srečepolnim: „Oj svoboda, vseh boginj boginja! Ne slavim te iz strahu pred mečem,

zlatim mečem, ki držiš ga v roki; ne slavim te zarad zlate krone, ki jo nosiš na ponosni glavi; a slavim te zarad večne slave,

ki odela ž njo si dede naše: Slava tebi, vseh boginj boginja!“ Prav do zore molil je Kongfutse … Noč se zgrne nad zemljo kitajsko.

Sam bedi še učenjak Kongfutse pa ozira se k bleščečim zvezdam. „Predme stopi, oj ti duh mogočni, ki vrstnikom mojim vzbujaš srca,

da po časti hrepene in slavi; duh mogočni, ki človeka vzdigneš vsaj za hipe nad pozemske misli, – predme stopi, da te srečen molim!“ …

Oj ti žalost, da je ni enake! Kdor bi tebe videl, bi zajokal, in zajokal je celo Kongfutse. „Kaj je tebi, oj svoboda krasna?

Kakor smrt je bledo lice tvoje, tvoje roke so v okovih težkih, tvojo glavo krije trnjev venec …“ Prav do zore jokal je Kongfutse …

Noč se zgrne nad zemljo kitajsko. Sam bedi še učenjak Kongfutse pa ozira se k bleščečim zvezdam. „Slab je človek in mogoče ni mu,

da bi videl, kar prihodnost skriva, – vam bogovom pa je vse mogoče. Oj bogovi, čujte prošnjo mojo, pa idejo silno dni prihodnjih,

da jo vidim, iz neba pošljite!“ Ali črna noč se ne razjasni, glasa čuti ni v tišini grobni … „Oj podzemski zlobni vi duhovi,

če rodili ste idejo silno, da prihodnji zarod onesreči, – pošljite jo predme, da jo vidim!“ Ali črna noč se ne razjasni,

glasa čuti ni v tišini grobni … Prav do zore molil si, Kongfutse! A da molil si vso dolgo večnost, ne priklical bi nikdar ideje,

vladarice narodom prihodnjim, kajti ni je duh rodil človeški, ni bogovi niso je rodili, ni podzemski niso je duhovi

in rodili je nikdar ne bodo.