Kako je to, kako je to,
da več ne vidi te oko?
Bojiš se li, da sonca svit,
ko po vrteh krasno razlit
na temnih rožah trepeta,
ljudem skrivnosti ne izda?
Morda boji se ti srce,
da v zraku ptičice drobne
skrivnosti sladke ne zvedo,
na oknih je ljudem pojo?
Da čula lipa tam ne bi,
kako sladko poljub zveni
in svetu šepetala bi,
ko sapa zapihljala bi?
Nikar ne boj se, o nikar!
Zvečer ugasne solnca žar,
molči blestečih zvezdic roj,
in mesec je prijatelj moj.
V snu ziblje ptičke pozni čas,
in slavec ljubi kakor jaz.
In kadar sapa zapihlja,
na lipi listje šepeta, –
pa v izbo stopiva temno,
ne čuje naju tam nikdo …
Nikar, nikar ne boj se več,
glej, čakam te, drhteč, ljubeč …