Kacijanar, vojskovodja slavni, ves zamišljen hodi po šatoru. Težka skrb mu polni trudno glavo, riše mu na čelo temne črte
in obrvi mu ježi košate. Polumesec na šatorih belih ob ostrogu bliska se krščanskem … Ne rešitve in ne krasne zmage, –
sam in truden, – kakor ranjen sokol brez pomoči v jati lačnih vranov … In globočja bol v junaških prsih, in bridkejša skrb na čelu resnem.
„Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni? Saj prišlo še ni krvavo jutro.“ In služabnik stari, zvesti Miloš, odgovarja: „Gospodar, ne skrbi!
Res prišlo še ni krvavo jutro, ali srca jim kipe junaška, sen jim lahki na oči ne more …“ Zopet praša slavni Kacijanar:
„Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni, kot hodile tolpe bi po planem? Saj še vstalo ni krvavo solnce.“ Odgovarja mu s tresočim glasom:
„Oj ne skrbi, gospodar mogočni! Res še vstalo sonce ni krvavo, vso ravnino krije noč ledena; a v telesu mrzlem – mrzla duša,
in junaki hodijo po planem, da si mrzle ude oživijo …“ Tretjič praša slavni Kacijanar: „Kaj pomeni ta topot skrivnostni,
kot bi v dalji dirjali konjiki? A govori mi resnico, Miloš! Priča mi je tvoj pogled brezupni, da zakrivaš mi srce nemirno.“
In zastoče grenko stari Miloš, odgovarja solzen gospodarju: „Kaj mi ne bi se oko solzilo, kaj mi ne bi srce trepetalo!
Gledal tvojo sem visoko slavo; tvoja videl sem junaška dela – oj število krasno … Vse za tabo; izgubljen si, Kacijanar silni! …
Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni? Vojska naša je v sramotnem begu.“ Ne vztrepeče Kacijanar slavni, ne porosi mu oko se bistro;
meč opaše, pa zasede konja in odjaše v diru skozi meglo; poleg njega jaše stari Miloš. Hladna megla krije vso ravnino;
in ne gane se pero na drevju, in ne gane bilka se na polju; vse je tiho kakor pod gomilo … „Ali vidiš tam blesket orožja,
ali vidiš prapore razvite?“ „Kacijanar, ozri se v daljavo, – žarki zore se blešče po hribih, nad gozdovi plava bela megla …“
„Ali čuješ glasno petje, Miloš – ali čuješ – zmagoslavi, Alah! Vmes pa jok in stok in petje mečev? …“ Prah se dvigne tam na beli cesti,
v njem pridirja jezdec kakor tica: „Izgubljena bitev, vojskovodja, izdajalec – žalostna ti majka!“ Dvigne se na konju Kacijanar,
dvigne se mu v prsih silna duša, meč zablisne se mu v roki močni in preseka jezdeca do sedla … Spet se dvigne prah na beli cesti,
v njem pridirja tolpa konjenikov, – vsi pokriti so s krvjo in prahom. „Izdajalec – bežal je sramotno in v pogubi pustil je junake, –
naj pogine izdajalec kleti!“ Takrat vstane v sedlu mladi Hojzič: „Z mečem svojim si ubil mi brata, – vreden nisi, da bi padel v boju;
meč krvnikov ti končaj življenje, naj ubije te izdajstvo tvoje …!“ In zastoče Ivan Kacijanar, meč mu pade iz roke junaške
in jetnik je sredi konjenikov. Vino pije grof Nikola Zrinjski na visokem, sivem gradu svojem; ž njim sedi ob mizi družba krasna,
družba krasna samih slave sinov, – a med njimi Ivan Kacijanar. Bledo mu je lice, moten pogled, zgubano mu je visoko čelo.
S stola vstane grof Nikola Zrinjski, polno čašo dvigne in napiva: „Vse zahvaljam vas, junake slavne, da s posetom svojim ste prijaznim
počastili dom moj starodavni, – da sočutje prišli ste izkazat med junaki prvemu junaku! – Res okrutno ga pesti usoda,
res preganja ga vladar krivično, – ah nečastno je sedel v temnici Kacijanar, prvi med junaki! … In recite, ni li to pravično,
da svobodo sam si je priboril ter pobegnil ječi in vladarju? Ali naj bi čakal, da zablisne meč krvnikov njemu se nad vratom?
Čakal naj bi, da mu za plačilo vzame glavo naš vladar dobrotni? … Zopet bodi jasno lice tvoje, pijmo rujno vino, kakor nekdaj,
Kacijanar, prvi med junaki! … Pijmo, bratje, na njegovo zdravje!“ Bliskajo se v soncu jasne čaše, po dvorani pa zvenijo klici:
„Slava tebi, prvi med junaki!“ In odmeva tam od druge mize, tam med hlapci, kmeti in vojniki: „Slava tebi, prvi med junaki!“
Eden le ne dvigne polne čaše, to vojnik je drzni, mladi Hojzič. In ozre se grof Nikola Zrinjski: „Je li spanec te premagal, Hojzič,
da uho ti čulo ni zdravice? Ali zdi se vino ti preslabo, da porosil ž njim bi ustna svoja? Ali pa ti v srcu je sovraštvo,
da ne piješ, – odgovori, Hojzič!“ – „Kaj naj pil bi zdravje izdajalcu, kaj naj slavo klical bi morilcu? Vso izdal je vojsko nam krščansko
in sramotno zbežal iz ostroga – a na begu mi ubil je brata … Vreden bil bi svojega plačila, da vladar bi vzel mu kleto glavo, –
a ušel je, kot beže tatovi … Car pohvali te, Nikola Zrinjski, da je mrtev pes na tvojem gradu!“ Samokres mu dvigne drzna roka,
strel odmeva glasno po dvorani in na tla se zgrudi Kacijanar. Obledijo gostom vsem obrazi in zastane jim beseda v grlu.
Ali vzdrami se naposled Zrinjski, skloni se nad prsi krvaveče: „Tja odšel je duh tvoj, Kacijanar, kjer pravico je dobil in srečo!“
In vsi gostje molijo ob truplu – a po beli cesti dirja Hojzič.
Cookies on Poetry Cove