In takrat sem postavil jaz
Heleni grad krasan,
najlepši grad, kar jih je kdaj
obžaril solnčni dan …
Ponosni stebri mramorni
kipijo do neba,
in streha se visoko tam
od zlata lesketa.
In ozri se z balkona dol
po svetu naokrog:
tam vrti najkrasnejših rož,
tam zelen, senčnat log.
Nešteto gostov se hladi
po logu na klopeh, –
čuj, prav do grada sliši se
njihov razkošni smeh.
Tako vesele nisem nje
še nikdar videl jaz, –
kako je srečen pogled njen,
kako žareč obraz …
V tem novem čaru skoro več
Helene ne poznam;
pod temno lipo senčnato
sedim na klopi sam.
Uvela roža tam leži
na poti pred meno, –
iz njene roke pala je,
ko šla je tod mimo.