In dviga in širi se vroče obzorje,
na nebu razpaljenem sonce gori,
vsa zemlja potaplja se v demantno morje,
v polspanju, utrujena v prahu leži.
Tam daleč ječi preperelo drevje,
kot gole, koščene roke
razpenja in krči temno vejevje.
V oči skeli zrak težak in suh,
na prsa pada opojni duh
razpalih, krvavih rož.
In jaz vidim njo, ah njo ...
Kipi in trepeče ji belo telo,
prozorna megla je po udih razlita,
pretkana s kristali od sončnega svita;
na polne rame
valijo mogočno se črni lasje,
in njeno oko, poželjivo in mokro,
blešči se kot brušen nož.
In v dušo kipečo in v srca dno
sesa se mi njeno pohotno oko;
v bolestnem razkošju telo mi trepeče,
v objem se mi dvigajo roke drhteče ...
In v prahu nesvesten kleči pred teboj
in ljubi in moli te suženj tvoj –
Venus, Venus!
Noč brezupna, – in nikdar več
ne posije sonce vanjo.
Roke črne in ledene
segajo iz dna noči,
kot opolzke, mokre kače
drsajo po mojih licih;
mraz leden leži na udih,
v srcu mojem strah in stud.