Tam v deželi čudolepi, kjer nebeško sonce vzhaja, vladal je nešteta ljudstva v davnih časih moder kralj.
Svetla noč zemljo objame; in objame kralja žalost, in zahrepeni mu duša med duhove tja v višave.
Jasno je nebo visoko in nad jasnim nebom vlada na prestolu čudokrasnem zemlje in neba vladar.
Klanjajo se mu duhovi, vsi v prelepih zlatih haljah; vsi duhovi duša ena, duša ena, lepa, jasna,
lepa kot nebo večerno, jasna kot pomladni dan in kot beli cvet nedolžna … Žalosten ozre se kralj
tja na črno, tiho zemljo; črna kot zavržen angel plava trudna pod višavo, in na zemlji bleda žalost,
strast in greh in hladna smrt. Zadrhtela je od srama, ah od studa zadrhtela mu je duša idealna.
„To ni bajka, – da, iz ila, iz umazanega blata so ustvarjena ta trupla; in razgnilo je že davno,
kar je bilo duše v njih …“ Trdo je na zemljo pala kraljeva mogočna roka, in drhtel je grešnik v strahu,
v strahu roke vil in molil … Plava kralj v opojni sreči v svojem tihem, lepem hramu; sije mu v obraz goreči
skozi okno lunin žar, sije v belo, krasno lice kraljeve ljubimke mlade. In telo se trese njemu,
in poljublja v sladki strasti in objemlje dekle krasno … „Ah ti sladka moja duša, ti življenje moje drago –
rož duhtečih si nasula v srce moje žalostno – odgrnila je gardine, sence temne je razgnala
tvoja roka od baržuna, – da je sonce posijalo na ves lepi, jasni svet …“ In po zemlji vsi prostrani
srečo trosi kralj mogočni, in ves narod se mu klanja in ves svet mu poje slavo.
Cookies on Poetry Cove