Ah ne, ne hodi več od tukaj,
samo nocoj ne, ljubček moj;
tako mi je ledeno v prsih …
Noči je mene strah nocoj.
Ostani … tu na divan sedi,
v naročje svoje vzemi me,
gorko poljubi me na ustna,
poljubi in objemi me! …
Strašna je noč … Kadar vse mesto
tam zunaj trudno, tiho spi,
takrat trepečem od bojazni,
z roko zatiskam si oči.
Nad mano sije svetlo sonce,
veselo, jasno je nebo;
tako lepo zvone zvonovi
in fantje skozi vas pojo.
In roko v roki z majko svojo
po beli cesti hodim jaz,
nedolžno zro oči otroške
in mlad in lep je moj obraz …
Bojim se te svetlobe krasne
in vzdignem se in gledam v noč,
a tam iz črne teme vstaja
obraz upal, umirajoč.
Bledo je lice kakor mramor,
v očeh se svetijo solze
in vele ustnice otožno,
ljubezni polno govore:
„Ah dete, ljubo dete moje, –
zakaj bojiš se majke ti?
Saj ti si v grob me zakopala,
iz lic mi izsesala kri …“
– Ah ne, ne hodi več od tukaj,
samo nocoj ne, ljubček moj;
tako mi je ledeno v prsih …
Noči je mene strah nocoj.