To bujno pesem tebi le igram,
srce le zate v ustna kri poganja,
ne vrzi proč me kakor cvet kostanja,
med bilke rok srce ko plod ti dam.
Pšenica nenasitnim si rokam,
rad jedel bi od tega darovanja,
a že na naklu smrti srp pozvanja,
že v žoltem snopju groze plapolam.
Tema, ki vzhaja, že oči mi mreni,
o da bila mi šotor bi odprt,
kjer shranil bi svoj tovor dragoceni.
Pogosti me kot s solzo žlahtnih trt,
presuha glina poka pod plameni,
svirel lončena sem, od tebe strt.