Klečim na skali, sklonjen nad prepad,
čez gore zarje pljuskajo valovi,
skoz mrak dehtijo brinovi sadovi
kot žalost, da izgubil sem zaklad.
„Odpri mi, kralj Matjaž, svoj mrtvi grad!
Glej, mater zapustili so sinovi
in dan nad zapuščenimi grobovi
se kmalu nagnil v večni bo zapad.
Daj, vstani in priklici spet otroke,
ki iščejo darov od tuje roke
in bolni sanjajo o mladih dneh!“
Gubijo klici se v odmeve blazne.
Zaman mi pest razbija stene prazne,
le noč v obraz mi meče žgoči smeh.