Bridko si kanila, jesen, v te dneve,
v ihteči zlati grm in v sončne ladje,
odnesla si vrtovom trudnim sadje,
ko vrgla vanje svoje si odseve.
Bila kot vonj bežeče si živali,
v nosnicah še sedaj se mi razliva,
o, bil sem trikrat prekopana njiva,
ki plodni žarek milosti jo pali.
Ihtim na žametu rumenih trat,
trepalnice so s svojo senco skrile
drhtenje davno razkropljenih jat.
Čez morje za poletjem bom veslal,
ko bodo k soncu se oči vrnile.
Pa saj bom milost kmalu vso razdal.