Bogat sem kakor tihi glas piščali,
v srce cedi se divjih panjev strd,
moj zlati dan široko je odprt,
na gmajni so pastirji zaplesali.
Otroški vriski so želje mi dali,
da z žametno prstjo bi bil zastrt,
da kmalu bi poljubil zrelo smrt,
da bi v rokah cvetovi mi razpali.
Nič več razpadanja se ne bojim,
čeprav mi všeč je to čakanje bežno,
ko čutim, da v globinah že zorim.
In da okrasil bi prezveste splave,
ki pluli bodo čez vodo brezbrežno,
trohneče vence sem si strgal z glave.