Nikdar več ne zastro me tuji vali,
kaj sanjal bi o vodi daljnih strug,
ko dobro mi je v krogu božjih slug,
za svojega me brata so izbrali.
Čeprav na mojem srcu počivali
so ptiči, ko leteli so na jug,
ne plakam več za njimi, zdaj sem drug,
spomladi, vem, me bodo blagrovali.
Spomladi bom kot gaber zelenel,
v globinah svojih bom sladko trpel,
ko zacvetel iz lastne bom prsti.
Že zdaj v opoju duša mi prepeva
in ob pričakovanju tega dneva
drhteč v veselju legam na oči.