Prsteno grlo močijo mi sanje,
kot da bi čutil ljubice utrip
in roka ni več kakor mrzel ščip,
ki plazil se nekoč je čez kostanje.
Otrpnil sem in dragoceno spanje
kaplja mi na telo z razcvelih lip,
tišina ni samo razkošen hip,
je večna luč in njeno trepetanje.
Nekje otrok brez bolečin umira,
jaz pojem kakor vedno mu na pot,
njegova milost dušo mi izpira.
Tu bom ostal vse dni, na tej obali
privezal bom svoj razmajani brod
nikdar več ne zastro me tuji vali.