Prsteno grlo močijo mi sanje,
kot da bi čutil ljubice utrip
in roka ni več kakor mrzel ščip,
ki plazil se nekoč je čez kostanje.
Otrpnil sem in dragoceno spanje
mi kaplja na telo z razcvelih lip,
tišina ni samo razkošen hip,
je večna luč in njeno trepetanje.
Nekje brez bolečin otrok umira,
jaz pojem kakor vedno mu na pot,
njegova duša milost mi izpira.
Tu bom ostal vse dni, na tej obali
privezal bom svoj razmajani brod,
nikdar več ne zastro me tuji vali.