Na grudih pozabe splahnel sem v kadilo,
z radostjo zavrgel sem ljubo ime,
kot trave v,jeseni so zlate roke,
vse bo minilo...
Kdaj že se v tolmunih bezanja je vse pomirilo,
na sramotnem kamnu leži mi srce,
v odprtih prekatih vlakna krvi rumene,
vse bo minilo...
Ne zapusti me več temno sporočilo,
ki materina ga usta očem govore,
ki se ospe iz objema v ljubezni razpadle žene,
vse bo minilo...