Odprle izgubljencu srčno stran
robide črne so roke spokorne,
samotnih jezer bom oči prozorne
iskal, da mi spero globine ran.
S svetlobo mehko ves bom obsijan,
saj vse razbil podobe sem uporne,
pritrjene na srca stene borne,
poklekal prednje vsak dan sem bolan.
Razgaljeno srce zdaj mirno čaka,
da rož in trav semena v njem vzkalijo –
prečudne dobre sile v meni spijo.
Te moje rane so kot cvetje maka,
preveč krvi je motni curek slan,
studencev močnih, čistih sem željan.