Odprle izgubljencu srčno stran
pragozdnih jezer so oči prozorne,
ko gledal v vodi sem kosti spokorne,
ko pral sem globočine svojih ran.
S svetlobo mehko bil sem obsijan,
ko vse razbil podobe sem uporne,
pritrjene na srca stene borne,
poklekal prednje vsak dan sem bolan.
Razgaljeno srce zdaj mirno čaka,
da rož in trav semena v njem vzkalijo -
prečudne dobre sile v meni spijo.
In moj obraz je kakor cvetje maka,
preveč krvi je svetle curek slan,
studencev močnih, čistih sem željan.