Vsa plaha si in revna, gruda rodna,
kot drobna dlan se skrivaš med gorami.
Mladi smo, v nas se hrepenenje drami:
za morjem, pravijo, je zemlja plodna.
Iskati hočemo poti čez morje,
otrokom ti ne moreš dati kruha,
do dna smo segli v tvoja nedra suha
in zadnje smo iztrgali ti skorje.
Zato na pot, dokler še kri je topla,
dokler nas še opajajo želje.
Ko duša zadnje sanje bo izsopla,
morda se v tvoja vrnemo zavetja.
Takrat ni treba kruha in ne cvetja,
samo grobov naj izprosijo roke.