Nočil v umazani sem krčmi,
vseeno je, kje dan končam,
z nočjo ne maram biti sam,
zato brž prinesite vrč mi!
Skoz šipe zadnji žarek pljuska,
blesti se vino kot resje,
v sencih bajnih žalost vre,
ne zataji dlani jo luska.
Kje, deklica, si, daljna vaba,
zavrgel sem te kot peško,
užil sem sam ljubezen vso,
nocoj boli, da sem baraba.
Vse dala si srca sredico,
bogate duše zlat denar,
a ljubil sem, tvoj gospodar,
čez vse svobode golobico!
Zato sem bil le v burji plamen,
prižgal voščenko sem, bolest,
prokletim daljam bil sem zvest,
bila samo si hip omamen!
Kje zdaj si, kje živiš samotna,
še bisere v očeh rodiš,
še v sklep dlani kdaj zaihtiš,
ko pride v vas ti noč tihotna?
Jaz blodim po semnjih življenja,
vse, kar imel sem, sem pognal,
ljubezen sem zabarantal za cesto,
brazdo hrepenenja.
Kako je žal mi tvoje boli!
Jaz vsaj pijačo še imam,
škrlatnega veselja hram,
kjer izgubi spomin kdor koli.
Zato v gostilni zdaj drugujem,
kozarec pred menoj žari,
mrak v vroči glavi se gosti,
našel bom kmalu dom na tujem.