Večer je rdeč in ustnice so rdeče,
oj deklica, in trte krvave,
nebo in gore v rožah se tope,
jesen podžgala je grmade speče.
Podoba tvoja rdeče je prozorna,
skoz tebe zrem utripajoči vrt,
le težki zlati sad mi je zastrt,
za njim zaganja se mi roka borna.
Peneči curki tvojih rožnih las
se zlivajo čez žejne mi slapove
in z vinom polnijo želja hramove.
V večeru rdečem slutim belo vas,
kjer bom otrok in ti boš dom in mati,
kjer hočem v tebi vse dni pokopati.