Razpela noč temačne je peroti,
nad trudnimi očmi visijo sanje
in vročih senc brezbrežno valovanje
v goreči temi pljuska mi nasproti.
„O Bog, usmili v svoji se dobroti
in kani vame vse moči nekdanje,
zasuj prepade, vse brez dna kotanje,
ki vanje padam na brezkončni poti!
Pogasi ogenj v mojih belih dvorih,
da ne zgore zaklenjeni zakladi,
ki čakajo na prvi klic pomladi!“
Vzcvetel je dan na rdečkastih zastorih,
v solzah ugasnila mi je tema.
Pod oknom deklica je v cerkev šla.