Še čutim vseh poljubov žgoče kolobarje,
še borno je ležišče z rožami postlano,
ki s krutimi dlanmi sejala si jih rano,
v srce si vrgla jih kot pesem med sejmarje.
Še me skeli razburkane noči pepel,
nasul bi kot spokornik ga na mlado glavo
in romal za teboj v razžarjeno daljavo,
ne veš, kako bom v sinjem dnevu osamel!
Naročje moje bo kot zapuščeni panj –
satje bežečih dni požro naj gladni črvi
in molk pobarva naj pozabljene obrvi,
zdaj butaro želja bom treščil v ogenj sanj.