O, kakšni prsti so življenje stkali
in kaj so mi v to culo zavezali,
da z njo potepal bi se večni čas
in Smrti večno rogal se v obraz!
In kadar je nositi jo težko,
pod glavo bi jo dal in vzel slovo
od vseh stvari, ki sem se z njimi družil,
da, včasih rad bi s smrtjo se okužil.
Miru bi rad pred gladnim hrepenenjem,
čeprav pomlad preraste me z zelenjem,
morda se koprnenj znebi mrlič.
Pil bom, kje so zidanice ključi,
hlepenje v nezavesti me ne muči,
pred njim drhtim kot žrtveni kozlič.