Dobrotljive domače so dobrave
opasale me z belim lubjem brez,
ožarjen sem od nebesnih zaves,
obstal sem sredi sinje slave.
V večerni luči so steze krvave,
neveden sem začel zahvalen ples,
bodičevje pritlikavih dreves
in kamni vsi mi vtiskajo pozdrave.
Raztrgan in ubog sem ko menih,
iz ust mi klokota smeh razigran,
kdo je raztopil mi obupni vzdih?
Privrele strjene krvi so kepe,
ko ostre veje so kot roke slepe
odprle izgubljencu srčno stran.