Ob cesti, v blatnem jarku trepetamo,
po žilah blato mrzlo se pretaka.
Umazana je naša misel vsaka
in mračne stisnjene oči imamo.
Pretežko breme leglo je na ramo,
da vsakdo v skriti slasti komaj čaka,
kdaj zgine plašč večernega oblaka,
da pademo nekje na gnilo slamo.
Takrat morda odpro se tiste duri,
ki svetijo se v blaznih nam očeh
ob pritajene želje bežni uri ...
Ko ne bilo bi vrat do toplih zvezd,
bi zgubil se korak na temnih tleh
in kriknila v temo bi naša pest!