Umiram ... Dež pomladni v metežu vonjav
ponoči je oplaknil okna, zdaj jih sonce liže.
Pripeli gnezda ptiči na muževnih vej so križe,
prepoln življenja je brstiček se razklal.
Trobentice zbudile v noč zaklete so junake,
- to srca so, te plodne kepe, kjer požene vse,
kar kdaj iz Stvarnikovih se dlani ospe -
zdaj vpletajo kraljičnam v lase sončne trake.
Umiram, jaz umiram ... Dan kipi čez rob,
bogat je svet, ne briga se za skledico srebrno,
zdrobi jo ... Sonce je proseno zrno,
na ustnicah je duša, kot na strehi ždi golob.
Umiram ... O, tam v gozdu se nekje šopiri šoja,
nekje tam potok peti je začel.
Tam na kožuhu trate rad bi obsedel,
nad mano svetil bi dišeči grozd negnoja.
Strmel bi dolgo, dolgo, ko bi ležal vznak.
Okrasil čelo z vencem bi zaspanca,
položil glavo bi na roke kot na hrbet janca,
in tovor grehov, oh, kako bi bil lahak! - - -
Samo sperele žarke rok pred sabo razprostiram,
nič drugega več nimam ... O, in v jaslih dni
za klajo radostnim ovcam travica zeleni,
travica zeleni ... In jaz umiram, jaz umiram!