Ko bi ti vedela, kako sem sam,
kako poslavljajoča strast se peni,
da veš, kako boli posmeh jeseni,
bi prepustila željnim se rokam.
Nič več bi ne razsipala cvetov,
če kdaj okusila bi to puščobo
in krutega odmiranja grenkobo,
pogubil krik bi mojih te sokov. -
Ne, ne usliši me ob tej zli uri,
sedaj mi bo razpadla temna kri
in nočem, da te divje oškropi.
Povabi me, in če pred tvoje duri
zanesel veter bo moj trpki prah,
zasmej se in ga stresi po cestah.