Sončna je zemlja v večerni
višnjevi luči,
strast mojih blaznih očetov
me zadnjega muči.
Dali so mojim podedovanim očem,
da v njih se pijanost pretaka,
pijanost prezrelih plodov,
dali so name roke iz mraka.
Ljubim zemljo,
bolestno, kakor so oni ljubili,
ljubim njihove kot brazde sive glave,
zakaj mi neplodnost so podelili?
Bridko je zadnjemu življenje v vetrove razliti,
tožim z obrazom v zemljo zarit,
bridko je, bridko je zadnjemu iti.