To jutro je polno samotnih trav
in jaz pastir sem v gori zapuščen,
kako je po bregovih mah zelen,
v laseh imam, razkošje cvetnih glav.
Vsi prsti trepetajo po piščali,
glasovi tihi božajo roko,
tako rad segel bi v globoko dno,
kjer brez glasu so bratje obležali.
V slovo zaklal sem svojo ovco belo,
razlil sem kri čez čelo jim veselo,
da videli bi mojo bol v temi...
Spomini... Ni več bratov ne krvi
in kakor v mirno žalostnih obredih,
bom vedno tožil v jutru v zvokih bledih.