To jutro polno je samotnih trav
in jaz pastir sem v gori zapuščen,
kako je po bregovih mah zelen,
v laseh imam razkošje cvetnih glav.
Vsi prsti trepetajo na piščali,
glasovi tiho božajo roko,
tako rad segel bi v globoko dno,
kjer brez glasu so bratje obležali.
V slovo zaklal sem svojo ovco belo,
razlil sem kri čez čelo jim veselo,
da videli bi mojo bol v temi - - -
Spomini ... Ni več bratov in krvi
in kakor v mirno žalostnih obredih
bom vedno tožil jutru v zvokih bledih.