Nekoč sem v sanjah videl lepo sliko:
med nageljni na oknu tvoj obraz
se sklanja k meni kakor zreli klas
in trosi v dušo žetev mi veliko.
Dekle, ob tebi kri je zašumela,
zahtevala je svojo davno žrtev;
ko pa spoznala tvoj pogled je mrtev,
v bolesti trpki je okamenela.
Brezdomca sva pod sivim mrzlim nebom,
kot tisoč bratov, sester v tujem kraju
teptani krvi iščeva utehe.
Vrniva se domov! Morda pa s hlebom
na pragu mati pričakuje naju.
S solzami bova si izmila grehe.