Tovariš, čuj, nikar ne sej več kvant,
postani resen, kmalu bom umrl,
zavil v odejo in oči zaprl,
morda nocoj še, ti veseli fant.
Nikar se s tako grozo mi ne smej,
oči imaš ko dva velika novca,
za mrežo tu se delaš pustolovca,
pa se bojiš svobode, cest brez mej.
Razumeš? Saj nekje pač mora biti, -
vem, da umiraš tudi ti po njej -
nekje se je najedel bom do sitega.
Nekje ... Kjer bo lahko mi pozabiti
podobo matere, sestra in prej
še doma se kadečega, razritega.