Sin

Kakšna je žalost se razbohotila v meni, na vse so plati razletele se sanje, kakšna je žalost se razbohotila v meni, kaj palo v votlino je veseljaške lobanje?

Z naše ure na steni so padle uteži, le glad me k beraškemu goni obedu, sam sem, tišina se trese v pajkovi mreži, nisem vreden, da bil bi očetom na sledu.

Ni jih, pogumnih, da bi z menoj nočevali, ko golih ledij bom spustil v poslednjo se borbo, ni jih, da bi moji duši svečo držali, ko bo pustila telo ko izpraznjeno torbo.

Ostal je le kanec voščenke v bogkovem kotu, poljubljam ta vosek ko slane žulje težaka, gnetem ga, kakor prah na vrtoglavem sem potu, kako rezka pijača se v srcu pretaka!

Žalost srce v plitvine spominov krmari, nisem izpil do gostega dna še ta kelih, zadnji moj dan izcurel bo v sinji sopari, v kelihu berem kakor v očeh zoglenelih.

Bil izstreljen sem z gibkih tetiv hrepenenja, brizgnil sem skozi od sonca nakodrane dalje, čeprav sem zaplel se v vse krošnje življenja, bil sem ubog, bolj ko borovec brez tal je.

O, kakor mah sem ljubil razvezane kite, ustnice strastnih noči bile niso mi neme, znal razumeti s poljubi sem prsi razkrite, kot da v krvi imel bi praprotno seme.

Divje zvenele so šipe vseh kamer zasoplih, kadar med nageljne pljusknil kepo prsti sem, šele danica prižgala žalost v objemih je toplih, žalost, kakršni kriki neodposlanih so pisem.

Zdaj vem, zakaj žalovala trepalnic je rosa, - takrat sem stregel jo kakor vrelec z lapuhom, vso sem izsrkal ji, ko stala je bosa na jutranjem pragu, gosteč z dlanmi me ko s kruhom -.

Zdaj vem, kakšno brinje daljin je gorelo med nama, zdaj, ko umiram na produ vode domače, brez ovratnic otroških rok razpadla bo sama, tudi jaz sam sem, kdo bo zamesil zadnje kolače?

S šipkovim plodom krvi umazal sem platno, platno, ki stke ga mati v naj hujši bolesti, joj, mater najdražjo sem ranil stokratno, ko smukal klasje ljubezni sem v lakotni pesti.

Toda nekdaj izpljunil vso sem grenkobo, bil mlad sem in slina mladih ust mnogo zaceli, preukal, ko da sem šmarnico pil, sem tesnobo, vendar počasi, počasi so dnevi trohneli.

Zapustil brazde sem dedne v sončnih luskinah, kaj mar bili so mi voli, z mahom porasla korita, kjer sem napajal oči v njihovih, v vodnih globinah, odšel sem, nisem predal se moči kalečega žita.

Domači rotili so v tihi molitvi me, v kletvi: „Blazni edinec, ne hodi!“, a vendar srebrni so curki dežili v malho pogoltno ob žetvi, šel sem, za mano so zlili golido prošnja: „ Vrni se, vrni!“

Kakor skrivljeni gabri v modrino sem grabil, ki za gorami prodaja globoki svoj žamet, vse srebrnike pognal sem, vedrino pozabil, grozi sem vdal se, ko je zaplakala pamet.

Tu sem spoznal, kaj sem iz grudi vsesal rojenice, - kdaj vetrni plaz razbil je v letu žerjave? – žejen sem bil, čeprav sem pil iz tuje kapnice, dišeče, kot da se rodni ognji kade iz daljave.

Pozno se vračam, beg me vsega je oplenil, prepozno, nikogar ni, le duri vame kričijo, nikogar ni, tih bom pred mrtvo ognjišče počenil, tukaj bom odgovarjal za domačijo.

O zemlja, lazi ko rjuhe v bregeh vihrajoče, dušo polni spomin na razpaljene frate, vso blagodat gmajnskih sadežev hoče, o zemlja, da mogel kdaj pozabiti sem nate!

Saj mi odpuščaš, da mi oditi bo lažje, Smrt v gošči za hišo ko srna ranjena boka, daj, odpusti mi, saj ti si najdražje, kar je ranila puščica strtega loka.

Sin tvojih bokov, rdeči ogorek očetov, saj si mi Mati, rod moj iz tebe izhaja, sprejmi me, vem, nočeš varljivih obetov, konec je blizu, čuj, pes v tujko laja.