O, strastno sinja je neba lobanja,
je kakor gosta svila bujnih prsi,
ki s svojim mlekom opero spoznanja,
boleča kot v močvirju gnili trsi.
V vrtincih težke sem krvi zgubljen,
skrivnost srca dotika se z goloto.
Sejavcu v burjo bil sem lahek plen,
razmetal moje seme je v samoto.
V odmaknjenosti plahuta zavest
in moja sla, življenje, kri se spaja
z razgaljenostjo neodkritih cest.
In moj obraz je spačen od vetrov,
pade vse dni od kraja me do kraja
kot nage duše, ki gredo domov.