Moj molk je padel v senco Tvojih nog
kot bolna prošnja nemega berača,
pretežka Tvoja dobra je pijača
in jezik zdaj je tihi plod, o Bog.
Srca se je dotaknil večni smeh
kipečih juter in otrok ihtenje
in smrt dreves in klatežev življenje
in klic tvoj rožni v dnevih in nočeh.
Pomagaj mi, besed mi svetlih daj,
besed, ki kakor vino se iskrijo,
ki molijo Te kot pomladni gaj!
Jaz pa bom vedno Tebi pesem pel
in kadar moji zvoki dozorijo,
pri Tvojih bom kolenih obsedel!