Pridi, deklica, to noč
pod cvetočo jablano
tjakaj, veš, kjer sva nekoč
pela pesem radostno.
Sonce je takrat ležalo
na svetlo kipečih tleh,
sonce, sonce v meni rastjo
je z omamo mladih leh.
Pridi, in čeprav tema
vse cvetove bo razvila,
nama rosa žalostna
ne bo ustnic omočila.
Ti svetilka si srebrna,
jaz sem plamen, ki medli,
ko spomin bo spet zagorel,
bova dom sred večnosti.