Ko izpijo bregovi luč
in v mir zahrepenijo veje,
mi groza z ranjeno glavo
ognjenih zrn v srce naseje.
In v predpomladni želji prst
poljubljam, v sanje potopljeno,
in žejen iščem sveto kal
z življenjem mladim prepojeno.
Joj, grudo je oklenil mraz,
med prsti kepe se drobe,
zakričal rad bi kakor blazen,
a sinje ustnice molče.