Nikar še k bregu ne veslaj, mornar,
ljubezen najina še ni pri kraju,
dobil od mene boš razkošen dar,
zato, mornar, naj veter nosi naju.
Sedaj je čas, ni daleč do noči,
zdaj vem, da zate tiha sem zorela;
zato sladkost kot mleko me tišči,
samota se je v meni razbojela.
Le moje vino vase vse pretoči,
oropaj me, zadaj mi težke rane,
vse vzemi, prav nič naj mi ne ostane.
Potem, mornar, s poljubom me omoči,
in bo bridkost kot sol se razpustila
in pred teboj nov dar bom razgrnila.