Pijan sem čez ta prag se opotekel,
samo tu polkna niso še zaprta
in vabi me nad vrati žolta trta,
da vina mi nihče ne bo odrekel.
Nič več v laseh mi burja ne vihari
in spev cesta me več ne bo preplašil,
– ne vem že, kdaj mi je srce oprašil –
iskanja zapustili so me čari.
Za pot sem smrti goden potepuh,
od vse krvi le vina bo škrlat
z razprtih ustnic morala izprati.
Ko med vlačugami mi bo končati,
kraljico čakal bom, izgnani svat,
da me poljubi ko zavržen kruh.